Tokrat sem se v epizodi I AM / WE ARE ALIVE pogovarjal z Mariom Oblakom o eni najgloblje zakoreninjenih slovenskih zgodb — občutku, da nimamo dovolj.

Zakaj vedno gledamo čez ograjo, kaj ima sosed? Zakaj nas znotraj še vedno grize, da nismo tam, kjer “bi morali biti”? In zakaj, tudi ko imamo več kot kdajkoli prej, občutek praznine ostaja? Dotakneva se tudi pojava “sosedovstva” — tega tihega tekmovanja, ki se vleče iz generacij v generacijo. Od cene kave na Hrvaškem, do zavisti na parkirišču, do občutka, da moramo vedno nekaj dokazovati. Toda resnica je preprosta: Dokler tekmuješ, nisi svoboden. Dokler meriš svoje življenje po drugih, izgubljaš stik s sabo. Ta epizoda ni o Hrvaški. Ni o sosedu. Je o tebi. In o tem, kaj te v resnici žene – hvaležnost ali praznina.

💬 Komentiraj spodaj: Kdaj si nazadnje ujel sebe, da si primerjal svoje življenje z nekom drugim?