Pomisli na dan, ko je bilo vse v redu. Ko si imel vse osnovne stvari urejene. Ko so ljudje ob tebi bili zdravi. Ko je delo teklo. Ko si imel streho, hrano, toplino. Ko je življenje, če ga pogledaš objektivno delovalo.
In potem se je zgodila ena stvar. Ena sama stvar, ki ni bila po tvojem.
Morda ti nekdo ni odgovoril, ko si pričakoval. Morda se je načrt spremenil. Morda si dobil informacijo, ki te je vznemirila. Morda je nekdo rekel nekaj, kar te je prizadelo. Morda je nečesa preprosto ne bilo dovolj jasno.
Ena stvar.
In ta ena stvar je v naslednjih minutah, urah ali dneh požrla vse ostalo.
Naenkrat nič več ni bilo v redu. Naenkrat se je celoten dan potemnil. Naenkrat si pozabil na vse dobro, kar je bilo pred to eno stvarjo. Kot da ni nikoli obstajalo.
Poznaš ta vzorec?
Jaz ga poznam zelo dobro. Ker sem ga živel leta.
Ena nerešena stvar je v moji glavi postala celoten svet.
En nerešen pogovor je postal razlog za celodnevno napetost. Ena nejasnost v odnosu je postala razlog za notranji razpad. Ena skrb glede denarja je postala razlog, da sem pozabil na vse, kar že imam.
In vsakič sem verjel, da je to upravičeno. Ker je ta stvar res bolela. Ker je ta stvar res bila odprta. Ker je ta stvar res še ni bila rešena.
Ampak ali to pomeni, da mora vse ostalo izginiti?
Ali ena odprta zadeva res pomeni, da nihče več ne bo dobil mojega nasmeha danes? Da moje telo ne zasluži počitka? Da moja hvaležnost ne sme obstajati, dokler ni vse popolno?
Ne pozabi sonca, ker en oblak še ni šel mimo.
To ni pozitivizem. To ni zanikanje. To je resnica.
Oblak je resničen. Oblak je tam. Oblak morda boli. Morda te plaši. Morda ti jemlje pogled.
Ampak sonce je še vedno tam. Za oblakom. Nad njim. In če se malo premakneš, ga morda celo vidiš.
Problem ni v tem, da obstajajo oblaki. Vedno bodo. V vsakem življenju, v vsakem dnevu, v vsakem obdobju bo nečesa odprtega, nerešenega, bolečega.
Problem je, ko dovoliš, da en oblak postane celotno nebo.
Ko dovoliš, da ena stvar definira celoten dan. Ko dovoliš, da ena skrb pobriše vso hvaležnost. Ko dovoliš, da ena nejasnost poješ ves mir.
To ni znak šibkosti. To je znak, da tvoj sistem še ni naučen držati širšo sliko, ko se pojavi bolečina.
In ravno to je rast, ki jo potrebuješ.
Ne rast v smislu, da te nič več ne boli.
Ampak rast v smislu, da znaš držati bolečino in hvaležnost hkrati. Da znaš reči: da, ta stvar me boli. In hkrati: hvala za vse, kar že imam.
To dvoje ni v nasprotju. To dvoje je zrelost.
In ko začneš to vaditi, ne obvladati, samo vaditi, se začne dogajati nekaj zelo močnega. Oblaki še vedno prihajajo. Ampak ne jemljejo več celotnega neba.
Začneš videti, da imaš ljubezen, tudi ko nečesa ni jasno. Da imaš zdravje, tudi ko nečesa boli. Da imaš pot, tudi ko ne vidiš celotne smeri.
In tvoja naloga ni, da bo vse popolno, da boš lahko hvaležen.
Tvoja naloga je, da ostaneš hvaležen tudi tam, kjer še ni vse popolno.
Da ne dovoliš, da te manjhni del življenja odmakne od vsega, kar je že prisotno.
Da ne živiš iz tega, kar manjka, ampak iz tega, kar je.
Da ne dovoljuješ svoji glavi, da iz ene nejasnosti naredi temo celega dne, celega odnosa ali celega življenja.
Danes se vprašaj: Ali sem danes pozabil na sonce, ker je en oblak še tam?
Ali sem danes dovolil, da ena odprta stvar pogoltne vse dobro, kar že imam?
In če je odgovor da to ni obsodba. To je povabilo. Da se vrneš. Da pogledaš. Da spet vidiš celotno nebo.
Ker oblak bo šel mimo. Vedno gre. Sonce pa ostaja.
Tako, da se zavestno ustaviš in pogledaš celotno sliko. Vprašaj se: ali ta ena stvar res
definira moje celotno življenje — ali jo moja glava samo povečuje?
Ne. Bolečina je resnična. Ampak zrelost pomeni, da znaš držati bolečino in hvaležnost
hkrati. To dvoje ni v nasprotju.
Ker je tvoj um zasnovan za zaznavanje nevarnosti, ne za hvaležnost. Zato nerešena stvar
dobi neproporcionalnu pozornost — in postane večja, kot v resnici je.
Pomeni, da en oblak ni celotno nebo. Da ena težava ne sme izbrisati vsega dobrega. Da
sonce še vedno obstaja, tudi ko ga za trenutek ne vidiš.
