Poznam enega kmeta. Ne pravega kmeta z zemljo in traktorjem, ampak takega, ki živi v tvoji glavi. Ta kmet vsak dan vstane zgodaj. Vsak dan gre na polje. Vsak dan koplje, pripravlja zemljo, gleda proti nebu, preverja vlago, preučuje semena, bere knjige o pridelavi, se pogovarja z drugimi kmeti, si zapisuje, načrtuje, skicira. Dela vse. Razen ene same stvari.
Nikoli ne posadi.
Vsak dan pride domov in si reče: “Jutri. Jutri bom pripravljen. Jutri bo zemlja prava. Jutri bo čas.” In jutri pride. In spet koplje. Spet pripravlja. Spet preučuje. Ampak nikoli ne posadi. In nikoli ne žanje. Poznaš tega kmeta? Jaz ga poznam zelo dobro. Ker sem ga dolgo gledal v ogledalu.
Bodi iskren. Ne z mano. S sabo.
Koliko časa že razmišljaš o tem, kaj bi moral spremeniti? Koliko časa že veš, kaj bi moral narediti? Koliko časa že nosiš v sebi idejo, vizijo, željo, smer — pa vsak dan najdeš nov razlog, zakaj danes še ni pravi čas? Še malo se moram pripraviti. Še malo moram prebrati. Še malo moram razumeti. Še malo moram počakati, da bom bolj samozavesten. Še malo moram počakati, da bo situacija boljša.
In tako leta minevajo.
Ne dnevi. Leta. In veš, kaj je najhujši del? Da ves ta čas čutiš, da bi moral že zdavnaj začeti. Ta občutek, da stojiš na mestu, medtem ko nekaj v tebi kriči, da je čas. Ampak ga ne poslušaš. Ker je lažje ostati v pripravi kot pa stopiti v negotovost akcije.
Ne rečem, da priprave niso pomembne. So. Ampak obstaja točka, ko priprave niso več priprave. So samo odlašanje z lepšim imenom. In ta točka je prišla. Morda je prišla že zdavnaj. Povej mi iskreno. Ali se res pripravljam — ali se samo skrivaš za pripravo? Ker med tema dvema stvarema je ogromna razlika.
Človek, ki se pripravlja, se premika. Ima smer. Ima rok. Ima korak, ki sledi pripravi. Človek, ki se skriva za pripravo, pa stoji. Nabira. Preučuje. Analizira. Ampak nikoli ne stopi ven. Nikoli ne reče: zdaj. Nikoli ne tvega tega, da bo naredil nepopoln korak.
Ker ga ni strah neuspeha. Strah ga je tega, da bi bil viden. Strah ga je, da bi se pokazal takšen, kot je. Strah ga je, da bi svet videl, da ni popoln. In zato raje ostaja v pripravi, kjer je varno. Kjer ga nihče ne more presojati. Kjer lahko v miru gradi iluzijo, da dela vse prav. Ampak ne dela vse prav. Dela samo eno stvar: odlaša.
Ko pogledam nazaj na svojo pot, vidim isto zgodbo. Vedel sem stvari. Že dolgo. Imel sem znanje. Imel sem izkušnje. Imel sem občutek, kaj je prav. Ampak sem čakal. Čakal sem na popoln trenutek, popolne okoliščine, popolno razpoloženje, popolno priložnost. In veš, kaj se je zgodilo? Popoln trenutek nikoli ni prišel. Prišel je samo naslednji dan. In spet naslednji. In spet naslednji. In vsi so bili enako nepopolni kot prejšnji.
Dokler nisem razumel eno stvar, ki mi je spremenila vse:
Žetev ne pride tistemu, ki čaka na popolno vreme. Žetev pride tistemu, ki posadi v dežju.
To je resnica, ki jo moraš slišati. Ne ko bo pravi čas. Zdaj.
Ne rabiš popolne strategije. Rabiš en korak. Ne rabiš popolne samozavesti. Rabiš eno odločitev. Ne rabiš popolnega načrta. Rabiš začetek. In najboljši del? Samozavest ne pride pred akcijo. Samozavest je posledica akcije. Tisti občutek trdnosti, ki ga iščeš — ne bo prišel, ker si ga prebral v knjigi. Bo prišel, ker si nekaj naredil. Ker si stopil ven. Ker si tvegal. Ker si bil nepopoln in si preživel.
Čakaš na dovoljenje? Dovoljenje od koga? Od sveta, ki ga tako ali tako ne zanima, ali boš začel ali ne? Od ljudi, ki imajo svoje probleme in ne razmišljajo o tebi toliko, kot si misliš? Čakaš na motivacijo? Motivacija je občutek. Občutki pridejo in gredo. Če gradiš življenje na motivaciji, gradiš na pesku. Čakaš na jasnost? Jasnost pride med hojo, ne med čakanjem. Nikoli ne boš videl celotne poti, preden se nanjo odpraviš. Ampak prvi korak ti bo pokazal drugega. In drugi tretjega. In tako naprej.
Ne jutri. Ne ko bo bolj jasno. Ne ko boš bolj pripravljen. Zdaj. Ker vsak dan, ki ga preživiš v pripravi brez akcije, ni dan discipline. Je dan, ki ga nikoli več ne dobiš nazaj. In na koncu življenja te ne bodo bolele napake, ki si jih naredil. Bolelo te bo tisto, česar nikoli nisi naredil, čeprav si vedel, da bi moral.
Zato vprašanje ni, ali si pripravljen.
Vprašanje je: ali si pripravljen še en dan živeti tako, kot da bo jutri boljše — medtem ko danes teče mimo tebe?
Ker danes je tisti dan, ki si ga včeraj imenoval jutri. In ta dan je zdaj tukaj.
Kaj boš naredil z njim?
Ker odlašanje pogosto ni lenoba, ampak strah. Strah pred nepopolnostjo, pred tem, da boš
viden, pred neuspehom. Dokler to ne prepoznaš, boš iskal izgovore, ki zvenijo logično.
Tako, da sprejmem, da pripravljenost ne pride pred akcijo. Pripravljenost je posledica
gibanja, ne pogoj zanj.
Ne. Priprave so del procesa. Narobe je, ko priprave postanejo nadomestilo za akcijo.
Ne premaganješ ga. Deluješ kljub njemu. Strah ne izgine, ko začneš. Izgubi pa moč nad
tabo, ko vidiš, da si zmožen narediti korak tudi z njim.
