Nekega dne sem sedel in gledal ljudi. Ne na ulici. Na internetu, v pogovorih, v zgodbah, ki sem jih slišal od drugih in od sebe. In takrat me je zadela misel, ki mi ni dala miru.
Medtem ko mi igramo na malo, pa se obremenjujemo s preteklostjo, pa tukaj govorimo, zakaj se je nekdo zmenil pa potem ni držal besede, pa kaj je ali pa ni — drugi delajo masovne pare in hitijo mimo nas.
Ne zato, ker bi bili pametnejši. Ne zato, ker bi imeli boljše pogoje. Ne zato, ker bi imeli več sreče.
Ampak zato, ker se ne obremenjujejo s stvarmi, s katerimi se v osnovi sploh ne bi smeli obremenjevati.
In to me je zadelo.
Ker sem se prepoznal.
Koliko časa sem porabil za razmišljanje o tem, kdo me je razočaral? Koliko energije sem dal v analizo preteklih situacij, ki jih tako ali tako ne morem več spremeniti? Koliko noči sem preživel z mislimi o tem, zakaj se je nekdo obnašal tako, kot se je medtem ko je ta nekdo verjetno mirno spal in niti pomislil ni name? In medtem? Medtem so drugi gradili. Ustvarjali. Delali. Podpisovali. Začenjali.
Jaz pa sem igral na malo.
Kaj sploh pomeni igrati na malo?
Pomeni, da živiš pod svojo zmogljivostjo. Ne zato, ker ne bi mogel več. Ampak ker si se tako navadil. Ker se je majhno začelo zdeti normalno. Ker je varno ostati tam, kjer si, ker tam nihče od tebe ne pričakuje več. Ker je lažje analizirati preteklost kot pa tvegati prihodnost.
Igrati na malo pomeni: da imaš idejo, pa je ne izvedeš. Da čutiš smer, pa je ne slediš. Da veš, da bi mogel več, pa se vedno znova zadovoljiš z manj. Da porabljaš svojo najboljšo energijo za stvari, ki te ne premaknejo nikamor.
In najhujši del?
Da to veš.
Ne da ne veš. Da veš. In da to vseeno delaš vsak dan znova.
Zakaj ljudje igrajo na malo?
Ker so obremenjeni z napačnimi stvarmi.
Obremenjen si s tem, ali je bila pogodba podpisana ali ne. Obremenjen si s tem, ali imaš dovolj prihodka za vsakega člana ekipe. Obremenjen si s tem, kdo je kaj rekel, kdo se je zmenil pa ni držal besede. Obremenjen si s tem, ali te nekdo dovolj spoštuje. In vse to ti žre energijo. Medtem pa nekdo drug, ki se s temi stvarmi ne obremenjuje, gradi imperij. Ne ker bi bil boljši človek. Ne ker bi bil bolj pameten. Ampak ker svojo energijo usmerja drugam.
In tukaj je ključna razlika.
Ni razlika v sposobnosti. Je razlika v tem, kam usmeriš svojo energijo.
Ko svojo energijo usmeriš v preteklost, v skrbi, v analizo, v dvom, v kontrolo — ti zmanjka goriva za prihodnost.
Ko pa svojo energijo usmeriš v gradnjo, v ustvarjanje, v gibanje — se stvari začnejo premikati.
Ne ker bi se svet spremenil. Ker si se ti.
A tukaj je tudi ena stvar, ki jo moram povedati iz srca.
Naša globina — ta, da čutimo globoko, da razmišljamo globoko, da nas stvari zadanejo globoko — ni naša šibkost. Je naša moč. Ampak samo, če jo
pravilno usmerimo.
Če svojo globino usmeriš v analizo starih ran, postaneš ujetnik. Če pa jo usmeriš v gradnjo, v ustvarjanje, v pomoč drugim, v svoj program, v svoj dar, postaneš neustavljiv.
Ista energija. Različna smer. Popolnoma različen rezultat.
In veš kaj? Jaz čutim, da je čas.
Čas, da vzamemo Basics for Life in začnemo. Čas, da nehamo čakati. Čas, da nehamo analizirati. Čas, da nehamo igrati na malo.
Ker rezultati? Rezultati so že tukaj. Jaz jih že žanjem. In vem, da jih bom žel še bolj, ker je pot jasna. Ker so osnove postavljene. Ker sistem deluje.
Ampak ne deluje sam od sebe. Deluje, ko se odločiš. Ko vzameš tisto, kar veš, in začneš delati. Ko prenehaš se obremenjivati s tem, kaj je bilo, in se odločiš za to, kaj bo.
In zdaj vprašanje zate.
Kako dolgo boš še igral na malo?
Kako dolgo boš še porabil svojo najboljšo energijo za stvari, ki te ne premaknejo?
Kako dolgo boš še gledal, kako drugi hitijo mimo tebe, medtem ko ti stojiš in razmišljaš, zakaj ti ne gre?
Ker odgovor poznaš.
Ni stvar okoliščin. Ni stvar sreče.
Ni stvar talenta.
Je stvar odločitve.
Odločitev, da danes, od tega trenutka naprej, nehaš igrati na malo.
Da začneš igrati na polno.
Da vzameš svojo globino, svojo energijo, svojo moč — in jo končno usmeriš tja, kamor pripada.
V gradnjo. V ustvarjanje. V življenje, ki ga v sebi že dolgo čutiš, ampak ga še nikoli nisi v celoti zaživel.
Čas je.
Ne jutri. Ne ko bo bolj jasno. Ne ko bo bolj varno.
Zdaj.
