Drugi se zbudi in njegova prva misel je: “Kaj bom danes ustvaril?” In gre. Ne zato, ker nima problemov. Ima jih. Ne zato, ker ga nič ne boli. Boli ga. Ne zato, ker je njegovo življenje
popolno. Ni.
Ampak on ni preklopljen na isti kanal.
In ta razlika — samo ta — je razlika med človekom, ki stoji na mestu, in človekom, ki se premika.
Ko sem gledal ljudi okoli sebe — res gledal, ne samo opazoval — sem začel videti vzorec, ki mi je najprej šel na živce, potem pa mi je odprl oči.
Ljudje, ki rastejo, se ne obremenjujejo s stvarmi, s katerimi se obremenjujemo mi.
Ne obremenjujejo se s tem, ali je bila pogodba podpisana na pravi način ali ne. Ne obremenjujejo se s tem, kdo je kaj rekel za njihovim hrbtom. Ne obremenjujejo se s tem, ali jih nekdo dovolj spoštuje. Ne obremenjujejo se s preteklostjo, ki je tako ali tako že mimo. Oni delajo. Ustvarjajo. Se premikajo. In hitijo mimo nas, medtem ko mi sedimo in analiziramo, zakaj nam ne gre.
In veš kaj? To ni zato, ker bi bili oni boljši od nas. Je zato, ker so preklopljeni na drug kanal.
Pomisli na stari radio. Tisti z gumbom, ki ga obrneš in iščeš postajo. Ko si na napačni frekvenci, slišiš samo šum. Nič jasnega. Samo hrup, ki te utruja. Ko pa najdeš pravo postajo, se vse razjasni. Glasba je jasna. Signal je čist. Energija teče. Tvoje življenje deluje enako.
Če si preklopljen na kanal problemov, boš videl samo probleme. Povsod. V vsakem človeku. V vsaki situaciji. V vsakem dnevu. Tvoj sistem bo iskal potrditev za to, kar že verjameš: da je težko, da ni pošteno, da ni dovolj časa, da ni dovolj denarja, da ni dovolj podpore.
In vse to bo našel. Ker naš um je neverjeten iskalec. Kar iščeš, najdeš.
Vedno.
Če pa si preklopljen na kanal rasti, ustvarjanja, gibanja — boš videl priložnosti. Videl boš izhode tam, kjer si prej videl zidove. Videl boš korak tam, kjer si prej videl oviro. Videl boš možnost tam, kjer si prej videl problem.
Nisi se spremenil ti. Spremenil si kanal.
Zdaj pa bodi iskren s sabo.
Na katerem kanalu si zdaj? Na katerem kanalu si bil zadnji teden? Zadnji mesec? Zadnje leto?
Ali tvoje jutro začne z razmišljanjem o tem, kaj boš ustvaril — ali z razmišljanjem o tem, kaj te bremeni?
Ali tvoja energija teče v gradnjo — ali v analizo starih ran? Ali se premikaš — ali stojiš in gledaš, kako se drugi premikajo mimo tebe?
Ker tukaj je resnica, ki jo moraš slišati.
Medtem ko ti razmišljaš, ali je nekdo dovolj pošten ali ne, nekdo drug podpisuje pogodbo. Medtem ko ti analiziraš, zakaj ti ni uspelo lani, nekdo drug gradi. Medtem ko ti preučuješ, kdo te je prizadel, nekdo drug odpušča in gre naprej.
Ne pravim, da je to enostavno. Ni.
Ne pravim, da tvoja bolečina ni resnična. Je.
Ne pravim, da se moraš pretvarjati, da te nič ne boli.
Pravim pa, da ne moreš hkrati gledati nazaj in hoditi naprej.
Ker odlašanje pogosto ni lenoba, ampak strah. Strah pred nepopolnostjo, pred tem, da boš
viden, pred neuspehom. Dokler to ne prepoznaš, boš iskal izgovore, ki zvenijo logično.
Tako, da sprejmem, da pripravljenost ne pride pred akcijo. Pripravljenost je posledica
gibanja, ne pogoj zanj.
Ne. Priprave so del procesa. Narobe je, ko priprave postanejo nadomestilo za akcijo.
Ne premaganješ ga. Deluješ kljub njemu. Strah ne izgine, ko začneš. Izgubi pa moč nad
tabo, ko vidiš, da si zmožen narediti korak tudi z njim.

Za zagotavljanje najboljše uporabniške izkušnje uporabljamo tehnologije, kot so piškotki, za shranjevanje in/ali dostop do informacij na vaši napravi. S soglasjem za uporabo teh tehnologij nam omogočite obdelavo podatkov, kot so vedenje pri brskanju ali edinstveni identifikatorji na tej spletni strani. Če soglasja ne podate ali ga prekličete, lahko to negativno vpliva na delovanje določenih funkcij in možnosti spletnega mesta.